Macuo Bašo
Haiku

Poletne trave:
bojevnikov pogumnih
sanj edina sled.

 

Prevedel Mart Ogen.

Advertisements

Dane Zajc: Vseeno kam

Le kam naj grem v deževni dan
le kam po poti čisto sam?

Nihče ne čaka me zvečer,
nobene luči ni nikjer.
Glej, s ceste noga je zašla,
ta pot nikamor ne pelja.

Ta pot ne vodi v tisti kraj,
ki sanjal sem o njem nekdaj.
Ta pot ne vodi me do nje,
do nje zgrešil sem vse steze.

Le kam naj grem v deževni dan,
od praga zadnjega pregnan?

Vseeno kam: Mrači se že,
v temi enake so steze.

Vicente Aleixandre: Za koga pišem I

Za koga pišem, me je vprašal kronist,
časnikar ali samo radovednež.

Ne pišem za gospoda v napihnjeni suknji,
ne za njegove jezne brke, ne morda
za njegov vzdignjeni opozarjajoči prst
med žalostnimi valovi glasbe.

Tudi ne za kočijo, ne za njeno skrito gospo
(med šipami kakor mrzel blisk lesketanje lornjeta).

Mogoče pišem za tiste, ki me ne berejo. Za to žensko,
ki teče po ulici, kakor da bi hotela odpreti vrata
jutranje zore.

Ali za tega starca, ki dremlje na klopi tega malega trga,
medtem ko se ga zahajajoče sonce ljubeče dotakne,
ga objame in ga mehko raztopi v svoji svetlobi.

Za vse tiste, ki me ne berejo, za tiste, ki se ne menijo
zame, vendar se me varujejo, čeprav me ne poznajo.

Za to dekletce, ki me gredoč pogleda, tovarišica
moje dogodivščine, ko živim na svetu.

Za to starko, ki je sedeča pri vratih videla življenje,
rodnica mnogih življenj s trudnimi rokami.

Pišem za zaljubljenca; zanj, ki je šel mimo
s tesnobo v očeh: zanj, ki ga je slišal;
zanj, ki ni pogledal, ko je šel mimo;
zanj, ki je nazadnje padel, ko je vprašal, pa ga niso
slišali.

Pišem za vse. Predvsem zanje, ki me ne berejo.
Za vsakega posebej in za množico.
In za prsi in za usta in za ušesa,
ki je v njih, ne da bi me slišala,
moja beseda.

 

Prevedel Jože Udovič.

Anna Ahmatova: V beli noči

Ah, nisem vrat zapirala,
prižigala ne sveč,
ne veš, kako utrujena
šla vendar nisem leč.

V zatonu sonca videti,
kako luč mre na vejah hoj
in z glasom se opijati,
ki je, kot da je tvoj.

In vedeti, da vse je zničeno,
da je ta svet – pekèl preklet!
O, bila sem prepričana,
da se boš vrnil spet.

1911

 

Pesmi / Anna Ahmatova ; izbral in prevedel Tone Pavček. – Dvojezična izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2004. – (Zbirka Mojstri lirike)

ISBN 86-11-16809-7

Božo Vodušek: Umorjenec

Z motnega neba se glasni vrani
spuščajo negibnemu nad glavo;
kdo vam je pokazal, vrani, pravo
sled na tej začarani poljani

Črni ptiči vidio krvavo
pego, strjeno na srčni strani;
slišali so strel, ko so neznani
lovci plen pobili v rosno travo.

Ptiči, mrtvec kliče vas k obedu;
brž oči izkljujte, ki rotijo,
in srce, otrplo v smrtnem strahu;

ko boste vzleteli, ob pogledu
vaših rdečih kljunov naj bo v preplahu
rabljem se kolena zašibijo!

Josip Murn Aleksandrov: Ko dobrave se mrače

Ko dobrave se mrače,
k meni spo glasovi tihi
kakor tožbe tajni vzdihi
src, ki v žalosti žive.

Mir, ah, lega na zemljó,
meni ni ga moč dobiti,
ni mogoče potopiti
duše v spanje mi sladkó.

Tihi, polunočni čas,
trepetanje zvezd v višavi,
glas vpijočega v puščavi,
trs samotni, to sem jaz!

Pridite, nevihte ve,
pridi, burno ti življenje,
pridi, šumno koprnenje,
in prevpijte mi srce!

Jasnih, jasnih, sončnih dni,
polnih borb, polnih ječanja!
Tiho, tiho dalje sanja
noč z bleščečimi očmi.

Jehuda Amihaj: Bog se usmili otrok iz vrtca

Bog se usmili otrok iz vrtca.
Manj usmiljenja ima za šolarje.
Odrasli pa se mu sploh ne smilijo,
pušča jih same
in včasih se morajo krvavi
po vseh štirih
po razbeljenem pesku plaziti,
da bi prišli do postaje prve pomoči.

Toda mogoče bo ščitil resnične ljubimce
in se jih bo usmilil in jih varoval,
kot varuje drevo starca,
ki spi na klopi v parku.

Mogoče jim bomo tudi mi dali
zadnje redke kovance sočutja,
ki nam jih je zapustila Mati v oporoki,
da nas bo njihova sreča varovala
zdaj in v dneh, ki prihajajo.